Afera Watergate je bil eden najhujših političnih škandalov v ameriški zgodovini, ki ga je sprožilo prijetje petih oseb, ki so vlomile v prostore Nacionalne komisije Demokratske stranke v poslovni stavbi Watergate v Washingtonu, 17. junija 1972. Preiskava Zveznega preiskovalnega urada je povezala vlomilce z republikansko komisijo za ponovno izvolitev Richarda Nixona, tedanjega predsednika ZDA. Senat Združenih držav Amerike je ustanovil preiskovalno komisijo, ki je razkrila pomembne dokaze o vohunjenju za predstavniki Demokratov, vključno z dejstvom, da so bili mnogi pogovori v Nixonovi pisarni snemani na magnetni trak.Posnetki so jasno dokazali predsednikovo vpletenost in razkrili, da je poskušal prikriti vlom.Po dolgotrajni sodni bitki je Vrhovno sodišče odločilo, da mora predsednik izročiti posnetke. Ob skoraj gotovi odstavitvi v predstavniškem domu in veliki verjetnosti obsodbe v senatu je Nixon 9. avgusta 1974 odstopil z mesta predsednika države. Nasledil ga je tedanji podpredsednik gerald Ford, ki mu je nato podelil popolno in brezpogojno amnestijo. V procesih je bilo obsojenih in zaprtih več najvišjih Nixonovih sodelavcev, on sam pa ostaja edini, ki je odstopil s funkcije predsednika ZDA. Igra je huda, kadar se jo igra na tako visokih položajih…

Ronald W. Reagan je bil izrazit republikanski konservativec, ki je prikrajšal moč vlade (znana je njegova izjava »vlada ni rešitev problema, vlada je problem«), prepričan je bil tudi, da bo zmanjšanje davkov spodbudilo olajšano ekonomijo do mere, ki bi zaradi rasti nadomestila prejšnje davčne vire proračuna. Reagan je pristrigel socialne programe in povečal proračun za vojsko. Po koncu njegove oblasti je bila država globok dolžnik, a je kljub temu ostal priljubljen. Gospodarstvo se je nekoliko stabiliziralo, vendar je bilo bogastvo razporejeno zelo neenakomerno, zaradi česar se je povečalo število revnih ljudi. Njegova priljubljenost je padla po prodaji orožja Iranu v zameno za ameriške ujetnike v Libanonu, s katere izkupičkom so podprli nikaragavanske revolucionarne skupine Contras, ki so v svoji državi izvedle udar.

Fizik Albert Einstein, utemeljitelj posebne in splošne relativnostne teorije, se je rodil 14.3.1879. Njegov največji uspeh je odkritje razmerja med energijo, maso in hitrostjo, ki je temelj današnje jedrske fizike. Leta 1921 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Einstein velja za enega najvplivnejših in najprepoznavnejših znanstvenikov in intelektualcev vseh časov. Rodil se je v judovski družini v Ulmu. Čeprav je imel v začetku šolanja nekaj težav z govorom, je bil v osnovni šoli eden najboljših učencev. Pri šestih letih so ga začeli zanimati kompasi, na mamino željo pa je začel vaditi tudi violino. Pri desetih je Einstein že spoznaval skrivnosti matematike in bral filozofska besedila. Leta 1900 je diplomiral iz matematike in fizike, med študijem pa je spoznal tudi svojo prvo soprogo Milevo Marić. Umrl je 18. aprila 1955 v Princetonu v New Jerseyju.

Eva Anna Paula Braun, pozneje Eva Hitler, se je rodila leta 6.2.1912 v Münchnu v Nemčiji kot druga hčerka učitelja Friedricha Brauna in Franziske Kronberger. Oba, oče in mati, sta prihajala iz uglednih bavarskih družin, zato sta Evo poslala na šolanje na licej, pozneje pa se je še eno leto šolala na poslovni šoli v samostanu. Pri 17 letih je začela delati kot asistentka pri Heinrichu Hoffmannu, uradnem fotografu nacistične stranke, in prek njega leta 1929 spoznala Adolfa. Postala sta ljubimca, a zgodovinarji pravijo, da Eva kljub temu ni imela kaj dosti vpliva na Hitlerja. Malo pred koncem vojne se je Eva skupaj s Hitlerjem in njegovimi najožjimi sodelavci zatekla v bunker, kjer sta se 29. aprila 1945 civilno poročila. Njuni poročni priči sta bila Joseph Göbbels in Martin Bormann. Pojavila so se tudi namigovanja, da naj bi bila Eva noseča, a o tem ni trdnih dokazov. 30. aprila, okoli tretje ure popoldne, sta storila skupni samomor – Eva je pogoltnila kapsulo s cianidom, Adolf pa se je ob tem še ustrelil.

Indira Gandi je bila 3. premierka v zgodovini neodvisne Indije in prva ženska v državi, ki je zasedla ta politični položaj. Njena družina je ena najbolj znanih indijskih družin z dolgo politično zgodovino. Indira je bila premierka Indije med 19. januarjem 1966 in 24. marcem 1977 ter nato še od 14. januarja 1980 do svoje smrti. Njen oče je bil Javaharlal Nehru, odvetnik in znani vodja indijskega gibanja za neodvisnost. Tudi Indira se je že v mladih letih začela ukvarjati s politiko. Ustanovila je gibanje Vanara Sena, katerega člani so bili mlada dekleta in fantje, ki so v podporo gibanju za neodvisnost pripravili več protestov. Leta 1975 jo je višje sodišče spoznalo za krivo prevare na volitvah in ji prepovedalo sodelovanje v politiki za naslednjih šest let. Poleg tega je morala odstopiti s položaja. 31. oktobra 1984 sta jo zgodaj zjutraj umorila njena stražarja, pripadnika verske ločine sikhov, Beant Singh in Satwant Singh.

G. H. W. Bush, predsednik ZDA, podpredsednik ZDA, kongresnik, vojaški pilot, pomorski častnik, diplomat, veleposlanik in politik se je rodil 12. junija 1924 v Miltonu v Massachusettsu. Bil je 41. predsednik ZDA (1989-1993). Predtem je bil kongresnik iz Teksasa (1967-1971), veleposlanik pri Združenih narodih (1971-1973), predsednik Republikanskega narodnega odbora (1973-1974), direktor Centralne obveščevalne agencije (1976-1977) in podpredsednik ZDA pod Reaganom (1981-1989). Poleg tega je bil odlikovani pomorski vojaški pilot in zadnji veteran druge svetovne vojne, ki je postal predsednik ZDA. Bush je oče 43. predsednika Georga Walkerja Busha. Bil je prvi predsednik, ki je imel dve srednji imeni in prvi predsednik, ki je bil rojen junija. 8. januarja 1992 je med uradno večerjo bruhal v naročje japonskega predsednika vlade Mijazave, nato pa se je onesvestil.

Kennedy je bil najmlajši izvoljen predsednik ZDA (Theodore Roosevelt je bil najmlajši, ki je služil). Bil je tudi do zdaj edini rimskokatoliški predsednik, prvi predsednik, ki se je rodil v 20. stoletju, edini, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado, zadnji, ki je umrl med mandatom in zadnji, ki je bil izvoljen neposredno iz senata ZDA. Pri starosti 46 let in 177 dni je bil najmlajši predsednik ZDA, ki je umrl.

35. predsednika ZDA je med vožnjo skozi mestne ulice ustrelil nekdanji marinec Lee Harvey Oswald. Atentat na Kennedyja se je zgodil 22. novembra 1963 v Dallasu v zvezni državi Teksas. Za umor so obtožili Oswalda, a ga je dva dneva po tem ustrelil in smrtno ranil Jack Ruby, tako da mu niso mogli soditi.

Leta 1886 so v newyorškem zalivu uradno odkrili Kip svobode. Kip je ZDA podarila Francija v znak zavezništva med državama, pozneje pa je postal simbol ameriških idealov. Oblikoval ga je francoski kipar Frederic Auguste Bartholdi, ki je bil pooblaščen, da naredi skulpturo do leta 1876 v spomin ameriške deklaracije o neodvisnosti. Kip je simbol sodelovanja med Ameriko in Francijo. Američani so gradili podstavek kipa, Francozi pa so poskrbeli za postavitev kipa v ZDA. Spopadali so se z denarno stisko. Alexandre Gustave Eiffel (zgradil je Eifflov stolp) je bil zadolžen za to, da naredi masivno železno ogrodje, ki bi utrdilo kip. Podstavek je bil končan aprila leta 1886, kip so dokončali v Franciji julija leta 1884, v pristanišče New Yorka pa je prispel junija 1885 na krovu francoske fregate “Isere”, ki je prevažala dele kipa. Kip je bil razdeljen na 350 posameznih delov in paketov. Sestavljali so ga 4 mesece, 28. oktobra 1886 pa je bil prvič odkrit za več tisoč ljudi, ki so se zbrali ob tej priložnosti. Kip je položen na granitni podstavek znotraj dvorišča zidu v obliki zvezde Fort Wooda. 7 septembra 1937 je sodna oblast spremenila ime otoku, ki se še danes imenuje »Liberty Island« (Svobodni otok). Na bronasti plošči v temelju Kipa svobode so besede pesnice Emme Lazarus iz leta 1883, ki vabijo izmučene, brezdomne, uboge, zaničevane in svobodi hrepeneče množice ter ponosno oznanjajo: “Ob zlatih vratih dvigam plamenico!” Mišljene so množice ljudi, ki so bežale pred revščino in zatiranjem v takratni Evropi, pesniško poudarjena zlata vrata pa pomenijo možnost, da začnejo v Ameriki novo življenje.

Čeprav je v času, ko pišem ta prispevek, ta dan še precej oddaljen, sem mnenja, da je vsak čas primeren za govor o ljubezni… 14. februarja torej praznujemo praznik svetega Valentina. Ime tega svetnika se nanaša na najmanj tri mučence v starodavnem Rimu. Prvič so praznik slavili leta 496, ko je papež Gelasij I. vključil Valentina in Jurija med tiste, “katerih imena so med ljudmi spoštovana, le bogu pa so znana njuna dejanja”. Praznovanje prav na ta dan pa je najverjetneje postavil zato, ker je temu dnevu sledil poganski praznik, ki so ga še vedno praznovali v petem stoletju našega štetja – luperkalije.

V katoliški enciklopediji piše, da je bil svetnik, čigar dan slavimo 14. februarja, eden od mučencev, ki so živeli v tretjem stoletju našega štetja med vladavino rimskega cesarja Klavdija II., ki je umrl leta 270. Valentin naj bi bil eden od teh treh ljudi: duhovnik v Rimu, škof iz Interamne (sedanjega Ternija) ali pa mučenec iz rimske province v Afriki. Domnevajo, da sta bila tako duhovnik Valentinius kot škof Valentinus pokopana na Vii Flaminii v bližini Rima. V 12. stoletju so bila tam tudi vrata, ki so bila v antiki znana kot Porta Flaminia (zdaj znana kot Porta del Popolo), v tistem stoletju pa so jih imenovali Vrata svetega Valentina. O življenju teh treh mučencev ni nič znanega, legende o njih so spletli v srednjem veku v Franciji in Angliji, ko so začeli praznik povezovati z romantično ljubeznijo. V Zlatih legendah Jacobusa de Voragineja, ki so nastale okrog leta 1260 in so bile ena najbolj branih knjig v srednjem veku, ni bilo nič napisanega o Valentinu kot zavetniku zaljubljenih.

Legenda Aurea poda dokaj podroben opis življenja svetnikov. Tako naj bi eden od njih odklonil zanikanje Kristusa pred vladarjem Klavdijem, zaradi česar so ga kasneje obglavili. Še predtem pa naj bi – tako pravi zgodba – povrnil vid in sluh hčerki svojega ječarja. Škof Valentinius v krščanskem koledarju ni nikjer omenjen, označili so ga za heretika in vsa njegova dela zamolčali.

Valentinus je bil krščanski gnostični teolog, ki je bil zelo karizmatična osebnost. Nasledniki, ki so poučevali njegove nauke, so živeli v petem stoletju, ko je papež kanoniziral “bolj spodobnega” Valentiniusa. Leta 1836 so v katakombah svetega Hippolytusa na Vii Tiburtini v bližini Rima našli okostje, ki so ga identificirali kot svetega Valentina. Okostje je ležalo v zlati krsti, prenesli pa so ga v Dublin, saj ga je cerkvi Whitefriar Street Carmelite Church podaril papež Gregor XVI. Še vedno veliko ljudi obišče ostanke na dan svetega Valentina, ki jih v procesiji med mašo, posvečeno mladim in zaljubljenim, prenesejo do oltarja. Ostanki svetega Valentina naj bi ležali tudi v relikviariju v francoskem Roquemauru oziroma v dunajskem Stephansdomu.

Praznik so iz krščanskega koledarja odstranili leta 1969, ko so odstranili vse svetnike, katerih ime je temeljilo zgolj na legendi. Poleg tega so praznik svetega Valentina v petem stoletju umestili v februar zato, ker so po antičnem grškem koledarju od sredine januarja do sredine februarja praznovali poroko Zevsa in Here.

V starem Rimu pa so imeli festival luperkalije, posvečene bogu plodnosti Lupercusu, ki so ga upodabljali kot napol golega moškega, ogrnjenega v kozjo kožo. Med festivalom so duhovniki bogu žrtvovali koze. Potem so se napili in po Rimu tekali tako, da so nad glavami držali kose kože in se dotikali vseh, ki so jim prišli naproti. Še posebej so se jim rade približale mlade ženske, saj so verjele, da bodo kmalu zatem zanosile, porod pa bo izredno neboleč in lahek.

V Angliji in v Franciji so začeli svetega Valentina slaviti kot zaščitnika ljubezni in zaljubljenih v 14. stoletju 14. februarja, za katerega so menili, da se na ta dan poročajo ptiči. Od tega stoletja naprej so si začeli zaljubljenci izmenjevati sporočila in se na ta dan klicati za Valentinčke. V ta namen so si izmislili tudi nekaj zgodb, med drugim tudi, da je bil Valentin mučenec, ki so ga mučili zato, ker je bil kristjan, pred smrtjo pa naj bi ječarjevi hčerki podal listič, na katerem je pisalo Od tvojega Valentina. Druga zgodba pa pravi, da je v času, ko je Klavdij II. prepovedal poroke vojakov, te skrivoma še zmeraj opravljal prav Valentin.

Praznovanje se je v ZDA razširilo po letu 1848, pravi razcvet pa je doživelo v 20. stoletju. Takrat so si zaljubljenci začeli podarjati darila – vrtnice, čokolade, nakit … na Japonskem in v Koreji na ta dan ženske obdarujejo tistega moškega, ki jim je všeč, s čokolado, ki je znana pod imenom giri-choco (giri pomeni obveznost, choco pa predstavlja čokolado). 14. marca pa na t. i. beli dan moški obdarujejo ženske in jim na ta način vrnejo pozornost. V Koreji praznujejo še t. i. črni dan 14. aprila, ko se vsi tisti moški, ki niso prejeli darila, zberejo in jejo džadžangmjun (kitajske rezance s črno omako).

V Južni Koreji poznajo tudi dan pepero, ki ga praznujejo 11. novembra. Na ta dan se mladi pari obdarijo z romantičnimi darili. Na Kitajskem imajo noč sedmih, ki jo praznujejo na sedmi dan sedmega meseca kitajskega leta. Na Japonskem praznujejo tudi tanabata, ki je podoben kot noč sedmih, le da je vedno 7. julija. V Braziliji ne poznajo valentinovega, praznujejo namreč dan zaljubljencev – Dia dos Namorados – vsako leto 12. junija. Ta dan so najverjetneje izbrali zato, ker je predtem dan svetega Antona, zaščitnika porok in zakonov. V Kolumbiji praznujejo dan ljubezni in prijateljstva – Día del amor y la amistad – in to tretji petek in soboto v septembru.

Sicer pa so s praznovanjem valentinovega povezane “čudne” navade. V Rimu so tako imeli med luperkalijami mladi fantje loterijo, s katero so odločili, kateri fant bo imel katero dekle. V srednjem veku so dekleta na valentinovo jedla nenavadno hrano, da bi potem sanjale o svojem bodočem možu. Poleg tega so verjeli, da se bo neporočena oseba, ki bo na ta dan srečala osebo nasprotnega spola, prav tako neporočeno, s to osebo poročila. V 17. stoletju so si lahko poročeni na ta dan izbrali svojega valentina, ki pa ni bil nujno njihov zakonski partner.

V Walesu so podarjali žlice ljubezni, narejene iz lesa. Žlice so imele izrezljane srca, ključavnice in ključe, ki so skupaj predstavljali Odkleni moje srce. Ženske so verjele, da če bo na ta dan taščica poletela nad njihovo glavo, da se bodo poročile z mornarjem. Verjele so tudi, da če bodo videle vrabca, se bodo poročile z revežem, a bodo zelo srečne. Če pa bi videle liščka, bi to pomenilo, da bo njihov izvoljenec zelo bogat. V Angliji je kralj Henrik VIII. leta 1537 razglasil ta dan za državni praznik.

Sicer pa je največje darilo, ki ga je lahko ljubljeni poklonil svoji ženski, Tadž Mahal v Indiji, ki ga je dal zgraditi vladar Džahanšah v spomin na njegovo ženo Mumtaz Mahal. Dela na zgradbi so trajala 22 let, začela so se že leta 1634. Zgradbo je delalo 20 tisoč delavcev iz vse Indije in osrednje Azije.

Uf, navadni smrtniki težko prekosimo take poteze… A kot pravi romantik menim, da ni večjega darila, kot če pokloniš nekomu preprosto in iskreno le svoje srce.

Za tiste redke, ki morda še niso slišali zgodbe… Lastnica Titanika je bila družba White Star Line, zgradili pa so ga v ladjedelnici Harland and Wolff v Belfastu. Ladjo so zgradili zaradi tekmovanja z drugima dvema potniškima ladjama – Lusitanio in Mauretanio. Titanik je bil druga od treh sestrskih ladij, prva je bila Olympic, tretja pa Britannic (izvirno ime je bilo Gigantic). Ladje so imele status najbolj razkošnih in največjih na svetu v tistem času.

Ko je bil Titanik izdelan, je bil največji parnik na svetu, potonil pa je med svojim prvim potovanjem čez Atlantik v nedeljo, 14. aprila 1912. Tega dne je ob 23.40 (po ladijskem času) trčil v ledeno goro, dve uri in štirideset minut pozneje pa je potonil. V ledeno mrzli vodi je umrlo 1.517 ljudi, na ladji pa je bilo ob izplutju 2.223 potnikov. Rešilo se je 706 potnikov, od teh je bilo največ žensk in otrok.

Ob gradnji so verjeli, da se ladja ne more potopiti, saj so za gradnjo uporabili najbolj napredno tehnologijo. Z gradnjo Titanika so začeli 31. marca 1909, trup je bil narejen 31. maja 1911, opremljanje ladje pa je bilo končano 31. marca naslednje leto.

Titanik je bil dolg 269 metrov, širok 28 metov, težek 46.328 ton, višina ladje od morske gladine do palube pa je bila 18 metrov. Njegova največja hitrost je bila 43 kilometrov na uro oziroma 23 vozlov. Imela je štiri 19-metrske dimnike, od katerih pa eden ni deloval, ampak so ga ladji dodali, da bi delovala bolj impresivno.

Največ je lahko sprejela 3.547 potnikov in članov posadke. Poleg potnikov pa je bila namenjena za prevažanje pošte. Bila je prva ladja, ki je imela na krovu bazen, telovadnico, turško kopel, knjižnico in igrišče za skvoš.

Sobe v prvem razredu so bile zelo okrašene, pohištvo je bilo ročno izdelano in okrašeno, vse so bile oblite z dragocenim lesom. Trup ladje je bil razdeljen v 16 vodotesnih prekatov.

Kapitan ladje je bil Edward J. Smith, ko pa je ladja odplula na svojo prvo in edino pot, je bilo potovanje prestavljeno za eno uro pozneje zaradi nesrečnega dogodka, saj bi ladja New York, ki je bila privezana le nekaj metrov stran, skoraj trčila ob Titanik.

Ko so potopljeno ladjo našli, so odkrili, da se je prelomila na dva dela, deli ladje, pohištvo, jedilni pribor in osebni predmeti potnikov pa so bili raztreseni več kot 2,6 kvadratnega kilometra okrog razbitin. Od leta 1994, ko je lastništvo nad razbitinami dobila družba RMS Titanic Inc., je bilo na površje prinešenih že več kot 6.000 artefaktov. Morje in mikroorganizmi pa naj bi v naslednjih petdesetih letih ladjo popolnoma razgradili.